Tara Šertel

Praksa na Finskem (Rovaniemi)

Že ob vpisu na študij sem vedela, da si želim vsaj del obveznosti opraviti v tujini. Ob celotni Covid situaciji so moja študijska leta hitro minevala, ob vpisu v tretji letnik pa sem ugotovila, da časa za študijsko izmenjavo ni več veliko. Neodločena kam sploh želim, sem pričela z raziskovanjem vseh opcij, ki jih Erasmus ponuja. V zadnjem letniku mi je ostalo le še nekaj predmetov ter strokovna praksa, zato je v nekem trenutku padla odločitev, da bom v tujini opravljala študijsko prakso.

Več tednov sem raziskovala ponudbe na spletni strani erasmusintern.org. Odprta sem bila za različna dela in tudi različne destinacije, zato je bilo izredno težko selekcionirati med mnogimi ponudbami, a nekega večera je padla najbolj nora odločitev v mojem življenju: za 4 mesece grem na Finsko, v Rovaniemi, Božičkovo deželo v Arktični krog, kjer bom opravljala prakso kot turistična vodička v lokalni turistični agenciji.

Pričele so se priprave, urejanje vse dokumentacije, nakup vseh potrebnih izdelkov in oblačil za uspešno preživetje arktične zime. Vesela sem bila, da nisem rabila skrbeti glede stanovanja, saj je podjetje zagotovilo deljena stanovanja za svoje zaposlene. Iskala sem čim več informacij o Finski nasploh, njihovem načinu življenja in si skušala zapomniti vsaj osnovne besede v finskem jeziku, ki je izredno zakompliciran, poseben jezik, ki nima podobnih besed kot ostali jeziki. Finski jezik se je na koncu izkazal za nepomembnega, saj smo v podjetju delali sami tujci, prav tako pa nismo imeli finskih gostov. Domačini zaradi razvitega turizma tudi dobro govorijo angleško, pri prevajanju napisov v javnosti in etiket v trgovini pa smo si morali pomagati z Google prevajalnikom.

Prakso sem opravljala 4 mesece, od januarja do maja. Ob pristanku me je presenetila poledenela pristajalna steza ter -20 stopinj Celzija. Mraza sem se hitro privadila in ko si vsak dan navajen temperatur okoli – 20 stopinj, se telo na temperature okoli 0 odziva, kot da je že poletje. V prvih dneh sem spoznavala mesto, sodelavce ter hkrati pričela z uvajanjem v svoje delo. Sodelavci so me sprejeli odprtih rok, vsi so bili pripravljeni pomagati ter me učili in dajali nasvete za lažje delo.

Za začetek sem dober teden sodelovala in pomagala sodelavcem, ki so izvajali svoja vodenja, hkrati pa se od njih učila informacij ter načina dela. Po enem tednu je napočil čas za ”izpitno vožnjo” po snegu. Finci za vožnjo uporabljajo posebne gume z ”žebljički”, ki nudijo dober oprijem, zaradi tega snega nikoli ne plužijo dokončno, vendar vozijo po nekaj centimetrih utrjenega snega. Cest pa s soljo ne posipajo zaradi jelenov, ki bi jih sol privabila na cestišča.

Po 10 dneh uvajanja sem pričela s samostojnim vodenjem. Za delo nismo imeli fiksnega urnika, stvari za posamezno vodenje so se spreminjale iz minuto v minuto, saj so lahko gostje tudi tik pred zdajci rezervirali tisto aktivnost. Delovni dan je bil po navadi sestavljen iz več vodenj – eno dopoldansko in eno večerno, odvisno od zasedenosti in povpraševanja turistov ter razpoložljivosti vseh vodičev. Tudi, če si mislil, da imaš prost dan, se je to lahko ob 18.00 spremenilo, saj so potrebovali dodatnega vodiča za večerno vodenje.

Informacije o našem naslednjem vodenju smo dobivali preko Google Calendar aplikacije, kjer smo videli katero aktivnost izvajamo, kje ter kdaj poberemo svoje turiste ter kateri kombi nam je dodeljen za tisto vodenje. Preden smo pobrali turiste po določenih lokacijah smo v glavni pisarni pripravili tudi torbo z vsemi pripomočki, ki jih bomo na tistem vodenju potrebovali.

Moja prva vodenja so bila najenostavnejša, tista, za katera si hitro zapomniš potek vodenja ter lokacije. Zajemala so transport iz in do letališča, vodenje turistov na vožnjo s Huskyi in jeleni, iskanje severnega sija v večjih skupinah ter krpljanje na bližnje vzpetine. Po določenem času in z več pridobljenih izkušnjah v vodenju, pa so mi v podjetju zaupali vsa, tudi zahtevnejša in samostojna vodenja. Vodila sem skupine v Božičkovo vas, na obisk k Božičku, v živalski vrt, v rudnik kristalov in v ledeno restavracijo. S turisti sem izvajala aktivnost lebdenja v ledeni vodi, večkrat smo tudi obiskali zaledenele slapove Korouma ter lovili ribe v poledenelih jezerih. Vodila sem večurna vodenja, ki so zajemala več aktivnosti hkrati. S turisti smo se vozili s snežnimi sanmi ter štirikolesniki, ob večernih urah smo se z njimi odpravili tudi na iskanje severnega sija. Postala sem tudi inštruktorica teka na smučeh ter alpskega smučanja, za katerega smo se s turisti večkrat odpravili na celodnevno smučanje v 2 uri oddaljen Levi, ki gosti tudi svetovni pokal v alpskem smučanju.

V delu s turisti in izvajanju aktivnosti sem neizmerno uživala, seveda so se večkrat našli turisti, ki so želeli vsem pokvariti dan, a to je del, ki se mu je nemogoče izogniti ob delu s strankami, ki prihajajo iz različnih kultur. Prav tako je bilo delo naporno, saj smo ob višku sezone delali veliko število ur dnevno, tudi pozno v noč ter naslednje jutro nadaljevali že z novim vodenjem.

A kljub vsem naporom in nevšečnostim pri delu sem neizmerno zadovoljna, da sem se odločila za prakso v tujini, saj sem pridobila ogromno delovnih izkušenj, hkrati pa tudi spoznala ljudi in kulture iz celega sveta. Z nekaterimi sodelavci sem spletla prijateljstva, ki bodo ostala za zmeraj, hkrati pa pridobila veliko brezplačnih prenočišč po svetu, pri sodelavcih, ki so za eno sezono postali moja družina. Proste dneve smo izkoristili za samostojno raziskovanje Laponske, udeleževanja različnih aktivnosti, ki jih med delovnim časom še nismo uspeli preizkusiti, druženje, zabavo in prirejanje hišnih zabav na različne tematike, naučili smo se celo uživati v finski glasbi v diskotekah ter pripravljati hrano iz različnih držav sveta. Med svojim bivanjem na Finskem sem preizkusila večino aktivnosti, ki smo jih ponujali v podjetju. Obiskala sem Božička, uživala v vožnji vprege jelenov in divji vleki po snegu Huskyev, videla svoj prvi severni sij, ki mu je sledilo še veliko spektakularnih sijev v različnih barvah, kopala sem se v zaledenelih rekah in jezerih ter uživala v mnogo drugih aktivnostih, ki mi bodo za zmeraj ostale v spominu.

Ker je bila večino časa visoka sezona, smo konstantno imeli ogromno dela in bili nenehno v pogonu, niti nisem imela veliko časa za razmišljanje o Sloveniji ter kaj se dogaja doma. Dnevi in meseci so minevali, brez da sem se sploh zavedala kako hitro. Ko je prišel zadnji teden sem imela večino časa grenko-sladek priokus. Ob zavedanju, da bom kmalu spet videla domače, so mi dnevi minevali kar prepočasi. Vendar po drugi strani, ko sem pomislila, da bom čez nekaj dni morala zapustiti vse prijatelje, ki so v nekaj kratkih mesecih postali moja druga družina, so dnevi do odhoda tekli prehitro.

Vsem, ki imate možnost študija ali prakse v tujini, lahko to odločitev samo priporočam. Ne glede na destinacijo, ki jo boste izbrali, boste domov prišli obogateni za izkušnjo, ki vam je šolanje doma, ali pa opravljanje prakse v domačih podjetjih ne more nuditi. V kratkem času boste spletli veliko novih poznanstev širom sveta ter odkrili različne kulture in njihov način življenja ter dela, kar lahko le pripomore k vašemu razvoju. Prav tako so to lahko vrata za delo v tujini v prihodnje, saj vam lahko ob uspešno opravljeni praksi in zadovoljstvu delodajalca ponudijo službo. To se je zgodilo tudi meni, a zaenkrat še vedno študiram in redna služba ne pride v poštev, a mogoče pa se čez nekaj let ponovno vrnem na sever.

Sama sem bila na študijski izmenjavi že drugič in verjamem, da ne zadnjič, saj ko enkrat izkusiš Erasmus, se na Erasmus vrneš. Zato za vse, ki ste mogoče še nesigurni v svojo odločitev: prijavite se, ne bo vam žal!

Tara Šertel, diplomantka visokošolskega programa Turizem

Žiga Klavs

Študij v Rigi  (Latvija)

V Rigi, Latvija, sem preživel en semester kot del programa Erasmus+. Izmenjava je bila polna nepozabnih trenutkov in bogatih izkušenj.

Moje potovanje se je začelo konec januarja, ko sem se preselil v Rigo. Prvih nekaj dni sem res občutil nižje temperature in izjemno kratke dni, kar me je kljub pripravam vseeno nekoliko presenetilo. Začel sem raziskovati mesto in njegove čudovite znamenitosti. Mesto mi je bilo všeč in ga nameravam v bližnji prihodnosti ponovno obiskati.

Sprejem na fakulteti je bil izjemno topel in takoj sem spoznal veliko ljudi iz različnih držav. Organizirani dogodki za druženje in spoznavanje drugih študentov so dobro povezovali študente iz različnih delov sveta.

Za moj magistrski program so se predavanja večinoma odvijala v popoldanskem in večernem času, kar mi je omogočilo, da sem dopoldne raziskoval mesto in lažje organiziral izlete izven Rige. Obiskal sem različne muzeje, spomenike in si ogledal stari del mesta. Prav tako sem redno gledal ponudbo v največji zaprti tržnici v Evropi, ki ima skoraj vsak dan čez 80.000 obiskovalcev.

V zimskem času smo se odpravili na izlet v obmorsko mesto Jurmala, ki je znano kot priljubljena turistična destinacija za kopanje in sprostitev. Kljub zimskemu vzdušju in snegu je bilo mesto izjemno lepo.

Latvija me je presenetila tudi z zgodnjim prihodom toplih mesecev. Sredi marca smo obiskali bližnja mesta, kot so Jelgava, Sigulda in Kuldiga. Tam sem se navduševal nad lepo arhitekturo in ulicami, pa tudi nad kulturno dediščino, povezano s pesniki, pisatelji in drugimi pomembnimi osebnostmi. Narava v Latviji je prav tako osupljiva, in nismo si mogli kaj, da je ne bi raziskali. Obiskali smo najširši slap v Evropi, Venta Rapid, različne narodne parke in čudovita barja. Narava v Latviji je čudovita, čeprav ima nekoliko bolj raven relief v primerjavi s Slovenijo, saj je najvišja točka v Latviji “gora” Gaiziņkalns, ki leži na nadmorski višini 312 m.

Ena izmed vrhuncev mojega bivanja v Latviji je bila tudi priložnost, da sem se udeležil svetovnega prvenstva v hokeju, ki je potekalo prav v Rigi. Navdušenje in vzdušje na tekmi med Slovenijo in Latvijo je bilo nepozabno. Kljub tesnemu rezultatu 3-2 nam žal ni uspelo, a doživetje je bilo enkratno.

Žiga Klavs, študent magistrskega študija Poslovne vede II, smer Poslovna informatika

Tim Timijan Evelin

Praksa v Franciji

Prvič sem se s Francijo spoznal v letu 2017, tedaj sem bil v mestu Orleans. Ko sem v letu 2018 dobil priložnost za opravljanje študijske prakse preko Erasmus+ programa, sem takoj vedel, katero državo izbrati.

PRIHOD V FRANCIJO

Četrti dan v januarju je bil prvi petek v letošnjem letu. V Sloveniji se je pričela zima, močno je snežilo, jaz pa sem letel proti Nantu. Na letališču me je pričakala mentorica z delovne organizacije, ga. Cecile, s katero sem preživel čudovit sončen dan. Predstavila mi je manjši kraj, ki se imenuje Vallet in se nahaja 30 km izven metropole, zvečer pa me je bila seznanila z družino, pri kateri sem bival mesec dni.

PRVI POMISLEK: BIVANJE V MAJHNEM KRAJU BO DOLGOČASNO!

Vallet je manjše mestece s približno 9000 prebivalci, nahaja se v regiji Dežele reke Loare. Pred leti so ukinili železniško povezavo, z dobrimi avtobusnimi linijami pa se tudi ne morejo pohvaliti. Moj prvi pomislek je bil, da bo bivanje v Valletu dolgočasno. Bolj se ne bi mogel motiti! Družina, pri kateri sem živel, je bila lihodejavna, kar pomeni hiperaktivna! Paco in Mel sta čudovita starša treh otrok, navdušena gurmana, ki svoj prosti čas preživljata s prijatelji, na izletih, na kolesu, ukvarjata se s kuhanjem, redno tečeta in veliko časa preživita z otroki, ki so tudi zelo aktivni. V času bivanja pri njih so zelo dobro poskrbeli, da sem se udeležil skoraj vsake aktivnosti, skupaj smo kuhali in jedli, hodili na izlete, obiskovali družinske prijatelje in se družili. Kljub majhnosti kraja se tam vedno nekaj dogaja, imajo kinoteko, knjižnico, telovadnico, pokriti bazen, trgovski center, enkrat na teden poteka mestna tržnica, v mesecu marcu pa se je pričel festival z mnogoterimi dogodki. Sam sem bil najbolj vesel fitnes kluba, ki sem ga redno obiskoval, uspel pa sem spoznati tudi nekaj novih prijateljev.

  DRUGI POMISLEK: NA DELOVNEM MESTU ME NIHČE NE BO RAZUMEL!

Preden sem odšel na prakso, sem se vpisal na tečaj francoščine. Učil sem se zgolj dva meseca, zato znanja nisem uspel izpopolniti. Večina Francozov nerada komunicira ali ne zna komunicirati v angleščini, kar je bila zame velika preizkušnja. V kolektivu s približno približno 40 sodelavci sem le s šestimi zlahka govoril angleško, z ostalimi pa težje, z nekaterimi celo lažje v španščini. Skozi obdobje dela smo vzpostavili nekakšno frangleščino in tudi frašpangleščino, moram pa priznati, da sem se zelo hitro učil njihovega jezika. Ker sem vodil turistične krožke na osnovni šoli in prisostvoval na ekskurzijah, sem bil primoran poskrbeti za prevod angleških besed in fraz v francoščino, da so jih osnovnošolci lahko razumeli – to pa me je sililo v aktivno učenje. V zadnjem tednu sem svoje znanje še preizkusil, tako da sem pripravil predstavitev Slovenije na mali šoli in to v francoščini!

ŽIVLJENJE V PRESTOLNICI MUSCADETA

Muscadet je francosko belo vino, ki se proizvaja v Deželi med reko Sevro in Majno, Vallet pa se ponaša z nazivom prestolnica Muscadeta. V mestu je ogromno vinskih kleti in proizvajalcev vina, degustacija Muscadeta je obvezen del rutine. Francozi in gurmanstvo gresta z roko v roki in bivanje pri družini izven velemesta je imelo eno veliko prednost – skoraj vsa hrana je bila organsko in ekološko pridelana, kupljena na tržnici in naravnost božanska. Kot zanimivost naj omenim dejstvo, da so Francozi zelo redoljubni, vsaj kar se tiče prehrane. Kosilo in večerja sta vselej ob isti uri, v dobri družbi, z okusnimi siri in omamnim vinom. Včasih se je zgodilo, da sem si popoldne pripravil malico ali pojedel juho, kar v Sloveniji ni nič neobičajnega – no, tam pa je to nekaj zelo čudnega! Spomnim se, ko je v jedilnico vstopila hišna gospodinja in ni mogla verjeti svojim očem. Šokirana se je prijela za trebuh in se pačila, da mi bo slabo, ker jem ob takšni uri in da se to ne dela, saj je večerja ob 20. uri. Včasih se je zgodilo, da sem v popoldanskem času na delovnem mestu jedel prigrizke, piškote. Ko sem jih ponudil komu od francoskih sodelavcev, je bil odziv podoben, odgovor pa: “Ne, imam doma večerjo!” Hrana Francozem pomeni ogromno in čeravno mi je bil takšen red sprva nenavaden, ga slej naravnost občudujem. Francozi imajo praviloma kosilo ob 12. uri, takrat imajo vsi prosto, tako v šoli, kot v službi, vzamejo si čas za obrok in od tega ne odstopajo.

DELOVNA IZKUŠNJA V TUJEM OKOLJU

Ko sem se prvega delovnega dne seznanil z direktorjem organizacije, je moja paranoja prešla na višjo raven – gospod ni znal angleško, prav tako nihče v tajništvu, jaz pa ne francosko! Malo smo se gledali in se smejali, vidno v zadregi, na srečo pa je situacijo hitro rešila ga. Cecile, učiteljica angleščine, ki me je seznanila s kolektivom, obveznostmi in delom. Ker je bil to tudi zanje prvi delovni dan tega leta, smo se »lupčkali« in si izrekali novoletna voščila – bilo je kot v nekakšni francoski komediji, kjer tujec »pade z Lune« in ne razume, kaj se godi. Zanimivo je, da je zanje prijateljsko poljubljanje nekaj povsem običajnega, medtem ko objem dojemajo kot zelo osebni stik, ki se ga z znanci ni primerno posluževati. Prakso sem opravljal skupaj s študentom iz Indije, Shubamom, ki francosko govori zelo dobro. Pomagal sem mu pri poučevanju angleščine, on pa mi je nudil pomoč pri francoskem delu turističnih krožkov, ki sem jih organiziral. S kolektivom smo zelo dobro sodelovali, povezal sem se tudi s knjižnico, kjer smo pripravljali predstavitve turističnih destinacij v angleščini. Pripravil sem jim turistični aranžma potovanja na Škotsko ter jih spodbudil k zanimanju za Slovenijo – zelo verjetno bodo kmalu organizirali tudi potovanje v naše kraje. Za voljo mene danes celo malo mestece pozna Slovenijo, naše specialitete, turistične bisere in morda še kakšno slovensko besedo!

ZA KONEC  

Od povratka v Slovenijo sta minila dva tedna in čas je, da si zastavim ključna vprašanja in naredim kratko inventuro. Sem dosegel tisto, kar sem želel? Bi  to priporočil še komu? Kaj sem odnesel iz praktičnega usposabljanja? Česa sem se naučil? Kaj bi spremenil? Kako to integrirati v vsakdanje življenje doma? Odgovor na prvo vprašanje je povsem preprosto, želel sem se spoznati z bivanjem in delom v tujini in to mi je uspelo! Čeprav sem imel pred tem pomisleke, danes Erasmus+ usposabljanje iskreno priporočam vsakomur, ki ima priložnost! Namen takšne mobilnosti ni v tem, da bi zgolj občudovali tujino in kritizirali domači sistem, marveč to, da uspešne vzorce in modele iz tujine integriramo v naš vsakdanjik, bodisi doma, v študiju in pri delu. Doživel sem ogromno čudovitih reči in če bi že moral kaj spremeniti, bi bilo to samo eno – ostal bi dlje časa! Pridobil sem ogromno praktičnega znanja, okrepil svoje delovne kompetence in tisto, kar je največ vredno – samozavest pri delu! Naučil sem se, da sem sposoben samostojnega generiranja in udejanjanja idej, zmožen organiziranja in vodenja raznih aktivnosti ter učinkovito sodelovati pri timskem delu, tudi kadar komunikacija ne poteka v maternem jeziku. Svoje znanje francoščine, španščine in angleščine bom zagotovo še naprej izpopolnjeval. Dobil sem veliko pozitivno popotnico za življenje, ki me bo vodila tudi v bodoče. Zdaj jasno vem, kaj hočem in kam grem!

Tim Evelin, študent

Tim Pučko

Študij v Rimu (Italija)

Università di Roma LUMSA,  RIM
V okviru projekta Erasmus+ sem se odpravil na izmenjavo v italijansko prestolnico Rim. Večno mesto, kot mu pravijo, leži v sončni pokrajini Lazio blizu obale. Rim je zgodovinsko mesto z ogromno znamenitostmi, muzeji, parki, prav tako pa gosti mnoge športne dogodke, vredne ogleda. Za Italijo sem se odločil zato, ker sem želel spoznati italijansko kulturo in način življenja, prav tako pa sem se želel naučiti italijanščine in izboljšati angleščino.

FAKULTETA

Lumsa Università, ki jo obiskuje okoli 5.000 študentov in na kateri sem bil na študentski izmenjavi skoraj 5 mesecev, se nahaja blizu Vatikana in gradu San’t Angelo, ki velja poleg Koloseja za eno največjih znamenitosti v Rimu. V tem delu Evrope je skoraj nemogoče komunicirati v kateremkoli drugemu jeziku kot italijanščini, zato sem bil zelo vesel, da so na univerzi za študente na izmenjavi organizirali začetni tečaj italijanščine, ki nam je omogočil lažjo vključitev v študijski proces in vsakdanje življenje v Rimu. Na Lumsi Universiti so me osebje in predavatelji, s katerimi sem se srečal, zelo lepo sprejeli, prav tako pa so mi bili vedno pripravljeni priskočiti na pomoč, ko sem jo potreboval. V sklopu Erasmus+ organizacije, imenovane ESN, so bili organizirani spoznavni dogodki za Erasmus+ študente vseh univerz v Rimu. Na ta način sem spoznal tuje študente različnih študijskih smeri, spoznal nove prijatelje in njihove študentske izkušnje.

RIM

Rim je mesto, ki ponuja veliko zanimivosti, vrednih ogleda. Rad sem raziskoval različne dele mestnega središča, okolico Koloseja in Fontane di Trevi, v večernih urah pa smo se s prijatelji udeleževali nogometnih tekem AS Rome in Lazia. Mesto je živahno, bogatijo ga različne kulturne prireditve in kulinarična raznolikost, ki jo pričarajo številne vinoteke in restavracije. Rim velja za drago mesto, saj so cene v mestnem središču visoke, vendar pa cene osnovnih življenjskih dobrin niso tako zelo visoke. Kljub temu da se v mestu dogajajo razni dogodki čez cel dan, v polnosti zaživi šele zvečer, ko se ljudje družijo v vinotekah, ki veljajo za zelo priljubljene lokale v Italiji. Kar nekaj prostega časa sem s prijatelji preživel v parkih, kamor smo se umaknili pred hrupom in prometom ter igrali razne igre. Ker je v Rimu odlično urejen in ne predrag (za vozovnico sem mesečno odštel 35,00 EUR) javni prevoz z metroji, avtobusi in vlaki, sem potoval po mestu pretežno na ta način.

ESN ORGANIZACIJA

ESN je Erasmus+ organizacija, ki je vsak dan v večernih urah pripravila spoznavne dogodke za Erasmus+ študente. Poleg večernih spoznavnih dogodkov so za nas organizirali številne izlete v razna italijanska mesta, kot so Firence, Pisa, Napoli, Milano, Siena itd., s tem pa omogočili, da smo se družili mladi iz različnih koncev sveta. Spoznal sem prijatelje iz Poljske, Francije, Španije, Velike Britanije, Argentine in Italije, s katerimi ostajamo v stiku in se spominjamo skupnih dogodivščin na izmenjavi.

ZAKLJUČEK

Erasmus+ izkušnja je zagotovo del življenja, ki se mi je vtisnil v spomin. Z njo sem pridobil na samozavesti, se izboljšal v znanju tujih jezikov, postal bolj iznajdljiv, pogumen in spoznal del samega sebe, ki ga do sedaj nisem poznal. Menim, da bi se moral Erasmus+ izmenjave udeležiti vsak, ki se mu ponudi ta priložnost, saj gre za nepozabno izkušnjo, ki življenje obogati.

Tim Timijan Evelin

Praksa v Franciji

Bonjour!

Pošiljam lepe pozdrave iz Francije,  kjer opravljam Erasmus+ praktično usposabljanje. Na osnovni šoli blizu Nantesa vodim turistični klub,  spremljam učence med ekskurzijami ter sodelujem pri poučevanju angleščine in španščine. V čast mi je, da angleščino učim tudi učitelje! Ekskluzivno pripravljam turistični aranžma za učence višjih razredov,  ki bodo drugo leto potovali po Škotskem. Že prvi teden mi je bilo jasno,  da bo to najboljša izkušnja v mojem življenju,  kar dokazuje vsak nov dan. Uživam v vsakem trenutku, pridobivam nove izkušnje,  prakticiram tuje jezike in okušam slastne francoske jedi.  La vie est belle!

Tim Evelin,  študent

Jasmina Jud

Praksa v Londonu (Anglija)

Ko sem izvedela, da bom preko Erasmus + opravljala prakso v tujini, sem takoj izbrala London, saj sem ga obiskala že dvakrat.

Prakso sem opravljala v pisarnah posredništva podjetja Gorenje UK. Začela sem s področjem logistike, kjer sem se najprej naučila pripravljati poročila, nato sem sproti se uvajala v prodaji, financah in marketingu. Kasneje sem opravljala tudi raziskave trga za nove izdelke. Mentorica mi je že na začetku povedala, da me želi naučiti stvari, ki jih bom lahko dnevno opravljala sama in tako tudi nadomeščala zaposlene.

Čeprav sem preživela v Londonu 3 mesece, sem vedela, da si vsega ne bom mogla ogledati. Zato sem vsak dan izkoristila in si ogledala nekaj novega, zanimivega. Ker je v Londonu toliko krasnih in zanimivih stvari, je bila izbira težka. Velika prednost pa je, da so si znamenitosti zelo blizu, tako da se lahko odpraviš na sprehod in si tako ogledaš vsaj 10 znamenotosti, o katerih si  bral v knjigah ali revijah. In zaradi tega ima London naziv najbolj obiskanega kraja na svetu.

Arta Bērziņa iz Latvije

ERASMUS+ STORY

Erasmus+ exchange. Slovenia – Maribor. Winter semester. 2017/2018. Life journey.

This adventure, my journey started as a plan, a wish for wanting to try something new, experiencing new, learning and growing by our own. Putting myself out of comfort zone made me feel so strong and powerful, so I kept doing what is right, not what is easy, because changing countries, environment, packing all your “life” in one big suitcase – is not easy, it makes you think and realize what is what and why exactly we are where we are.

My first choice was Slovenia, Celje, Faculty of Commercial and Business Sciences and I got accepted. That means I had to start to get to know my new country, student laws, rights, find accommodation and everything else what was necessary for starting my new 5-month adventure in another place.

Student life in Slovenia is amazing and provided by lots of benefits – great communication with coordinators, Erasmus buddies, great discounts provided. Studies started and went well and it was really nice to experience different way of studying, individual attention and communication with professors, and to find out more about myself – how much I can do and improve.

Excited. Nervous. Thrilled. Curious. Lucky. Anxious. Happy. Ready. Worried. Thankful.

Choosing to see things different way, thinking outside of the box and making solutions from nothing – these things made new me, or expended my vision on things, world and people. Moving abroad and starting studies in another University, completely different environment, between new people – takes time to get use to it and understand how things works in another country. This all time started so adventurous, because all the people were like me – everything was new, unknown, interesting.

Time started to fly. Who knows where. Our staying in Slovenia started to feel like at home. Everyone started to get to know each other, travel together, study and change the cultural differences between each other. Breaking stereotypes – this happened so often. Changing thoughts and making true, honest friendships for life.

Erasmus+ exchange is about people and yourself, open up for unknown, give your hand for those who needs it, see things that are not clearly shown, and reading between the lines. Life lessons. Growing by your own, understanding your own thoughts and wishes, your heart and mind, balance between things and peaceful harmony which I learned to keep inside of me.

.. And then I realized – adventures are the best way to learn. Not all classrooms have four walls!

Špela Majcen

Praksa v Grčiji (Aktia Louge hotel & SPA na Kreti)

Za prakso v tujini sem se odločila predvsem zaradi izkušnje v srednji šoli, kjer sem prav tako imela priložnost opravljati prakso v tujini, čeprav samo za tri tedne. Izbirala sem med veliko ponudbami, zato odločitev, kaj izbrati, zame ni bila preprosta. Pri iskanju delovnega mesta v Grčiji sem si pomagala z agencijo Job Trust, ki ima s FKPV pogodbo in omogoča določene ugodnosti, kot so na primer, da mi ni bilo potrebno iskati nastanitve, ker jo omogoča hotel za vse svoje zaposlene, prejemala sem minimalno mesečno plačo, v hotelu sem imela zagotovljeno prehrano …

Delala sem v Aktia Louge hotel & SPA, kjer sem opravljala delo natakarice v glavni restavraciji Odissey. Delo je bilo zabavno, a hkrati tudi naporno, saj se je bilo potrebno privaditi na njihov način dela. Ker sem imela s strežbo izkušnje že od doma, sem lahko kmalu samostojno delala na svoji postaji. Po dveh tednih sem zamenjala delovno mesto, saj sta menedžer hotela in menedžerka Front & back office opazila moje tekoče znanje nemščine in angleščine. Delo na recepciji je bilo zame popolnoma novo in vsega se je bilo potrebno naučiti od začetka, vendar sem bila neizmerno vesela, ko sem dobila to priložnost.

Tako sem sredi maja pričela z delom na recepciji. Delala sem 6 dni v tednu navadno od 9.00 do 17.00, v obeh izmenah – tako jutranji kot popoldanski. Na recepciji sem delala – ko sta imela sodelavca prost dan – občasno tudi sama, saj sem pokrivala njuno izmeno. Naučila sem se marsičesa, od sprejemanja gostov, check-in, check-out, registracije v sistem, sprejemanja pritožb in reakcije na njo … Delo me je zelo veselilo in praksa je minila (pre)hitro.

Kreta je največji grški otok, bogat z zgodovino. V času opravljanja prakse je bilo nemogoče prečesati celega, saj bi za to potrebovala avto in kakšen prosti dan več, vendar sem si vseeno ogledala nekaj zanimivosti. Hotel, kjer sem delala, je lociran v naselju Stalis (Stalida), ki je od glavnega mesta Heraklion oddaljen okrog 30 minut vožnje po avtocesti. Je turistično naselje, ki zaživi ob začetku sezone in zamre ob koncu sezone. Gre za tipično turistično naselje s hoteli, apartmaji, restavracijami, bari, trgovinami z spominki, oblekami in čevlji ter seveda s peščeno plažo.

Največji izziv zame je bil jezik. Grščina je eden izmed prvih jezikov sveta in njena abeceda je bila podlaga za vse ostale jezike, a je izjemno težko razumeti in povezati besede z že znanimi besedami. Naučila sem se predvsem besed in fraz, ki so bile zame pomembne za komuniciranje z osebjem, ki ni govorilo angleško. Tako sem se naučila števila do sto, da sem lahko povedala v kateri sobi je potrebno kaj popraviti oz. preverila, ali je določena soba pripravljena za nastanitev novih gostov.

Prakso v tujini bi priporočala vsem, ki željo preizkusiti svoje delovne sposobnosti v tujini. Izkušnja, ki jo boste pridobili z bivanjem in delom v tujini, v neznanem okolju je nepozabna in neprecenljiva. Poleg znanja, ki ga lahko izboljšaš, nadgradiš, dobiš toliko novega znanja in izkušenj, ki ti jih nobeno predavanje in knjiga ne moreta dati. Zrasteš na osebni ravni, spremeniš sebe in pogled na svet ter dobiš moč za novo, še boljšo izkušnjo v svojem življenju. Mislim, da so delodajalci v tujini veliko bolj dojemljivi za tvoje prednosti in znanje ter so pripravljeni to tudi nadgraditi in nagraditi, česar doma (žal) nisem doživela.

Čeprav ostajam v Grčiji še do konca septembra, se bom prvih treh mesecev, ko sem opravljala prakso, verjetno najbolj spominjala. Vesela sem, da sem v okviru programa Erasmus+ imela priložnost oditi na prakso v tujino.

Caner Dogan

ŠTUDENT MAG. ŠTUDIJA IZ BALIKESIR UNIVERSITY IZ TURČIJE

Erasmus Mobility has contributed me unforgettable memories. During my Erasmus period I stayed in Maribor at Residence Meljska. The greatest advantage of staying at a dorm was that I was there together with other Erasmus students. Together we explored Slovenian culture and the culture of other Erasmus students. We have organised different events at the dorm. We also rent a car to travel around Slovenia and explore its beauty.

Slovenia provides uncountable advantages to the participants. At the end I have to mention that the time, spent in Slovenia was the best time of my life. I hope I’ll come back again 🙂 and I thank everyone who has been a part of my Erasmus mobility.

Maša Markelj

PRAKSA V HOTELU CHATUR COSTA CALETA**** NA FUERTEVENTURI (ŠPANIJA)

MOJE IZKUŠNJE NA FUERTEVENTURI

V mesecu januarju mi je fakulteta ponudila možnost praktičnega usposabljanja v tujini. Ideja za to me je takoj pritegnila. Odločila sem se, da bom praktično usposabljanje upravljala od februarja do junija. Ponujena mi je bila možnost dela na recepciji v hotelu Chatur Costa Caleta.

Prvič v življenju sem samostojno potovala po svetu. Po tem, ko so me prijatelji pospremili na Dunajsko letališče in me tam »uspešno oddali,« mi je bilo tesno pri srcu. Na letališču v Puerto de Rosario me je pričakal predstavnik hotela in me odpeljal v hotel.

Prvi dnevi v hotelu so bili težki. Znašla sem se popolnoma sama v tujem svetu in ni bilo nikogar, s komur bi lahko govorila v svojem maternem jeziku. Kmalu so mi dodelili konkretne naloge in ob delu sem se zamotila in spoznala veliko novih ljudi.

Moje delo je bilo na recepciji hotela. Tu sem sprejemala goste in skrbela za njihovo odjavo, ko so zapuščali hotel. Morala sem sprejemati klice in odgovarjati na elektronsko pošto v angleškem in španskem jeziku. Naučila sem se, kako dobro delati pod pritiskom in se prilagajati različnim situacijam. Naučila sem se tudi, kako učinkovito reševati probleme in zahteve strank. Občasno sem tudi pospremila goste do sobe in jim razkazala hotel. Delo v recepciji mi je bilo zelo všeč in z veseljem bi še opravljala to delo.

V zadnjem mesecu so mi dodelili nove naloge. Zadolžena sem bila za pomoč pri direktorici hotela in za stike z javnostjo. Moje delo je bilo, da sem se pogovarjala s gosti hotela, odgovarjala sem na komentarje gostov na Booking-u in Tripadviser-u. v hotelu smo vsakih štirinajst dni izvedli anketo zadovoljstva gostov. Pri tem je bila moja naloga, da zberem odgovore vseh zadovoljnih gostov in jim napišem zahvalo preko elektronske pošte. Poleg tega sem pripravljala tudi marketinški material. To so bili razni letaki in plakati, ki so goste vabili na razne dogodke (romantična večerja, nogometno prvenstvo …).

V hotelu sem spoznala mnoge sodelavce, s katerimi sem se tudi spoprijateljila. To so bili ljudje iz celega sveta. Navezala sem številne stike in poznanstva in z nekaterimi sklenila zelo dobra prijateljstva. Celotna ekipa hotela je bila kot majhna »Chatur family.«

Kaj sem odnesla od te prakse? Spoznala sem številne ljudi, sklenila dobra prijateljstva, izpopolnila angleški jezik in se začela učiti španščino. Spoznala sem tudi, da mi to delo ustreza in sem ga z veseljem opravljala. To je bila čudovita izkušnja, ki bi jo še rada kdaj ponovila.

Naj omenim še to, da sem bila v tej ekipi zelo dobro sprejeta in sem se znala prilagajati pa tudi vodstvo hotela je bilo z mojim delom zadovoljno in so me pozvali, da se ponovno priključim Costa Caleta ekipi.

To izkušnjo bi priporočila vsakemu študentu, saj s tem pridobiš ogromno novih izkušenj, prijateljev in novega znanja (tudi jezikov).

Maša Markelj

Sabine Barbale

ERASMUS+ STUDY MOBILITY
AUTUMN SEMESTER 2017/2018

My Erasmus+ experience

As my life has been a bit of a crazy roller coaster with enough of ups and downs before, Erasmus study mobility was never really a part of my life’s plan. However universe or fate had a different plan for me which I will forever be truly thankful for. They say that „life is like a box full of chocolates – you never know what you’re gonna get” and I strongly believe that Erasmus mobility is exactly like that box of chocolates – full of surprises, very sweet from inside, with a good aftertaste, but always sad when it’s finished.

I was lucky enough to experience this amazing opportunity to move from my hometown Riga, Latvia to my new second home Maribor, Slovenia where I spent one academic semester and almost five month of my life. Before and during the exchange, whether my friends of Riga or people of Maribor, everyone was always asking me „But why Slovenia?” and a huge thanks to a good friend of mine who suggested this country from her Erasmus experience. Mostly because of her and a bit because of my summer vacation experience which I spent in Slovenia before, I knew from the very beginning that Slovenia definitely is my first choice and now when I look back, I can’t imagine better destination where I could have left a piece of my heart.

With its beautiful nature, mountain areas and green spaces, its warm and international atmosphere and the streets full of kind and friendly people and almost always sunny days, I fell in love with Maribor immediately and felt like home at the very beginning.

My studies in Slovenia were placed in Faculty of Commercial and Business Sciences and I can say that in this university there are the most helpful and kind Erasmus coordinator and professors working. From the very first day when I arrived and even a long time before the mobility, my Erasmus coordinator Petra helped a lot with sending all kind of the necessary information and suggestions, answering my questions and being very kind and friendly so I already felt welcomed a long time before actually landing in Slovenia. The same supportive experience I had during communication with all of my professors. Although, mostly I had an individual studies, but my professors were always available and very helpful, sympathetic and kind, they always answered all of the questions and helped during the studying process. The studies itself were very interesting and useful even with some sleepless nights before the exams because that’s the time when every student realizes – it’s now or never, a time to really study hard, but I think that is just a normal student in 21st century, right?

Besides of studying, of course, there is a life full of culture during the Erasmus mobility and as a cultural management student, I could never ask for more than I received in this adventurous time of my life. One of the most important part of Erasmus exchange in Maribor was and still is organization „ESN (Erasmus Student Network) Maribor” in which Slovenian students voluntarily are organizing cultural and social events, trips, international food festivals, parties and so many more to make incoming student experiences as unforgettable as it is possible.

After the mobility, I have been frequently asked „So how was it?” and this question still leaves me speechless because I haven’t found out yet how to put all of experienced feelings into words and sentences. It is somehow like trying to figure out something more about yourself by getting to know others, an emotional roller coaster, the one and only amazing life journey where you wake up in the mornings with a question on your mind „Is this real life?”. Erasmus life is something on fast forward mode where you meet people, become best friends for life, travel around to unbelievable amount of places and maybe even find a love of your life.

For me personally this time of my life helped me a lot to better understand myself and to find a happiness not in people or places, but within myself. It was a very important time of my life which no one can take away from me and I am so grateful for all of the best adventures of my life, most beautiful travels, mind-blowing conversations, loudest laughs and honest tears. This dream was incredible!

Everything is possible in Erasmus, you just have to believe the magic.

Once Erasmus, always Erasmus! 🙂

Sabine Barbale

Ana Bastelj

praksa v Hotelu Paradise Valle Taurito**** Gran Canaria (Španija)

Sem Ana in prihajam iz majhne vasice v Zgornji Savinjski dolini. Za prakso v tujini sem se odločila zato, ker sem verjela vase, da mi lahko nekaj takega uspe. Oditi od domačih, v nek drug kraj skoraj na drugo strani sveta, kjer nikogar ne poznaš in si prepuščen samo sebi, blizu Afrike in to za polnih 5 mesecev, to je bilo skoraj nemogoče zame. Ampak vse je mogoče.

Prakso sem opravljala na recepciji v hotelu s 4 zvezdicami. V delu sem zelo uživala, imela sem stike z gosti, jih sprejemala v hotel, jim pomagala z zemljevidi, jim dajala napotke, kam in kako potovati okoli otoka, ker sem tudi sama veliko potovala. Na delu sem se zelo odrezala, ker rada delam in sem to tudi dokazala. Med sebe so me sprejeli zelo lepo in mi veliko pomagali. Nikjer ni popolno, vendar moraš biti pogumen, odločen, spreten in zanesljiv, tako te bodo imeli vedno za dobrega delavca.

Gran Canaria je zelo lep, ampak ekstremno majhen otok. Če bi se peljali brez postanka okoli otoka, bi ga prevozili v manj kot 3 urah, vendar z ogledi pač ni tako. Mesta so zelo oddaljena med sabo, zato potrebuješ avto, kamorkoli greš. Življenje na otoku je preprosto, ljudje so srečnejši, klima je prijazna, skoraj nikoli ni dežja, to je raj za ljubitelje plaž, palm in uživaškega življenja.

Prvi dnevi v tujini so vedno težki, za vsakogar, tudi zame. Prišla sem v nov svet, med druge ljudi, ampak sem hitro spoznala, da smo vsi na istem in delimo skupaj isto izkušnjo, nekateri za manj časa, nekateri za več. V petih mesecih sem se zelo povezala z ostalimi praktikanti iz celega sveta; Portugalska, Somalija, Irska, Argentina, Panama, Kazahstan, Poljska, Turčija, Italija, Maroko in pa seveda Španija. Postali smo pravi prijatelji, saj smo živeli v skupnih prostorih, si delili zgodbe, svojo osebnost, odkrivali lepote drugih držav, skupaj hodili ven, peli, plesali in se smejali, skupaj potovali, igrali karte. Vsak dan, ko sem bila tam, je bilo zame nekaj posebnega in vem, da nisem edina. To je bila moja najlepša izkušnja v življenju do sedaj in če bi imela možnost bi jo ponavljala še in še.

Kdorkoli se bo odločil za prakso v tujini, če imate možnost jo le izkoristite, ker je to izkušnja za vso življenje. Spoznali boste nove ljudi, najbolj pa sebe. Potujte in odkrivajte svet, nikoli ni prepozno.

Hvala Fakulteti za komercialne in poslovne vede, Erasmus + in mentorici Petri Golob, da sem imela možnost izkusiti življenje, tako daleč stran.
Ana

Katarina Deletić

študij na Universidad Politecnica de Cartagena (Španija)

Februarja 2017 sem se v okviru programa Erasmus+ odpravila na izmenjavo v Španijo, in sicer v majhno obmorsko mesto z imenom Cartagena. Cartagena spada pod občino Murcija in leži ob jugovzhodni obali Španije. Mesto je zgodovinsko bogato, z veliko muzeji in zgodovinskimi ostanki predhodnih kultur, ki so v teh krajih pustile svoj pečat.

Za izmenjavo v Španiji sem se odločila predvsem zaradi predhodnega znanja španskega jezika, ki sem ga hotela še nadgraditi. Cartagena je bila za to najboljša izbira, saj sem želela izkusiti Španijo in njeno tradicijo v čim bolj pristnem okolju. V večjih španskih mestih se je pristnost že malo izgubila, saj je način življenja tam že zelo podoben našemu.

Ob prihodu v Španijo sem imela visoka pričakovanja, ki pa so bila ob koncu moje izmenjave celo presežena. Način življenja v Španiji, natančneje v Cartageni, je drugačen, kot sem ga bila sama prej navajena. Navdušilo me je tako mesto kot tudi ljudje, ki tam živijo.

Med svojo izmenjavo sem imela v Cartageni priložnost pogledati veliko muzejev in zgodovinskih ostankov, svoj način življenja pa sem prilagodila njihovemu. Vsak dan sem imela priložnost piti kavo v čudovitem pristanišču, saj sem živela v njegovi neposredni bližini. V pristanišču sem lahko vsak dan občudovala velike križarke s številnimi turisti, ki so imeli tukaj krajši postanek. V okolici Cartagene se nahajajo tudi številne čudovite plaže v naravnem okolju, kjer sem se lahko prvič okopala že v začetku aprila. Ljudje v Cartageni so sproščeni, nasmejani, prijetni, ustrežljivi in že ob prihodu so mi priskočili na pomoč pri iskanju nastanitve. Med 14. in 18. uro poteka tako imenovana »siesta« – čas, v katerem vsi počivajo, številne trgovine in lokali pa so zaprti – na katero sem se tudi sama hitro navadila. V večernih urah mesto zaživi, ljudje se odpravijo na »tapase«, kjer se ob hrani in pijači ter glasbi družijo. Cene v Cartageni so nekoliko nižje kot pri nas, kar je izredno pomemben podatek za študente, ki prispejo na izmenjavo. Cene se namreč spremenijo takoj, ko prispemo v katero izmed večjih in turistično bolj obiskanih mest, saj so tam cene znatno višje.

Med izmenjavo sem bila navdušena predvsem nad fakulteto UPCT, na kateri sem študirala. Fakulteta je zelo lepo urejena, nahaja pa se v pristanišču z neverjetnim razgledom. Profesorji so izredno prijazni in zmeraj pripravljeni pomagati tujim študentom. Na izmenjavi sem spoznala veliko novih ljudi – tako Špancev kot tudi študentov iz drugih držav, s katerimi sem še zmeraj v kontaktu in verjamem, da bom ohranjala stike z njimi tudi v prihodnosti. Družili smo se na organiziranih dogodkih, ki jih je organizirala ESN organizacija, in sicer so bili to izleti v druge kraje po Španiji, bowling večeri, tematske zabave, karaoke itd. Med prazniki in vikendi smo se študenti pogosto odpravili na raziskovanje Španije sami in doživeli veliko nepozabnih spominov. Sama sem se najbolj družila s študenti s Hrvaške in Makedonije, s katerimi smo si nadeli naziv »Balkan family«, saj smo bili in smo še vedno povezani kot prava družina. Veliko časa sem preživljala tudi z Italijani in Francozi, ki so ravno tako izredno družabni. Ob koncu izmenjave so nam na fakulteti organizirali tudi zaključni ples – »prom night«, kjer so najbolj družabni in aktivni Erasmusovci prejeli nagrade (tudi sama sem si prislužila eno :)).

Odhod je bil izredno težak, saj je bila ta izkušnja ena izmed najlepših in najbolj zanimivih, ki sem jih doživela do sedaj. Izkušenj in vtisov je toliko, da jih v tem opisu niti približno nisem mogla zajeti. Menim, da bi se moral Erasmus+ izmenjave udeležiti vsak, ki ima priložnost, saj je to izkušnja, ki je nepozabna in od katere lahko vsak veliko odnese.

Vsega lepega je enkrat konec in tako se je zaključila tudi moja Erasmus+ izmenjava v Španiji (Cartageni), za katero pa so ostali številni spomini, vtisi, nova znanja in prijatelji.

Anja Pliberšek

praksa v Portu (Portugalska)

Moje trimesečno bivanje v Portu je bilo nepozabno, noro, zanimivo, predvsem pa pestro. Če bi lahko izbirala bi ponovno izbrala Porto, vendar v drugem letnem času, ampak samo zaradi vremena. Sama sem bila tam od oktobra do konca januarja. Dež, dež in mogoče za kakšni 2 uri sonce, nato pa ponovno dež. Vendar ne obžalujem niti minute. Življenje v večjih mestih je meni osebno prehitro minljivo. Dan ima preprosto premalo ur. Najtežje se mi je bilo prilagoditi njihovemu stilu življenja, mogoče zato, ker sem jutranji tip človeka, pri njih pa se dan pred 10. uro ne začne, prav tako se ne konča po polnoči. Vrh dneva pri njih je med 22. in 23. uro, ko se jaz kot normalna Slovenka počasi poslavljam od dneva.

Moj delovnik je bil od 10:00 do 17:00 s polurno malico, od ponedeljka do petka, malce nenavadno za nas, zato sta prva dva tedna zame bila zelo pestra in zanimiva. Ampak sčasoma se vsega navadiš in počasi začneš prevzemati njihove navade. Verjemite, najtežja je bila navada »umirjenost«. Ker sem delovna in energična je zato kar hitro po njihovem »počasi se daleč pride« sledil moj »hitreje pa še dlje« način dela. Svoje delo sem oboževala. Preprosto sem uživala ob vsaki dani nalogi. Vsaka naloga, ki mi je bila dodeljena, me je naučila nekaj novega in ob vsaki sem spoznala nekaj novega, o sebi, o načinu dela. Delala sem v mednarodni pisarni (IRO) ISAG – European Business School. Imela sem več večjih zadolžitev, in sicer digitalno in papirnato dokumentacijo ter vodenje evidence; prihodnih Erasmus+ študentov, staff mobilnosti, študentov, ki so odhajali v tujino na praktično usposabljanje; bilateralnih sporazumov, bila sem tudi kontakta oseba Erasmus+ študentov 1. semestra, kot tudi tistih, ki bodo v 2. semestru. Organizirala sem tudi dve aktivnosti, eno namenjeno Erasmus + študentom (Caffe Lingua – pomen besed v različnih jezikih), ki sem jo samostojno speljala, drugo pa namenjeno vsem študentom ISAG-a, (Buddy program-iskanje prijatelja za prihajajoče Eramus+ študente), ki sva ga speljale skupaj z mentorico. Urejala sem tudi opise predmetov, ki so bili na voljo Erasmus študentom, pripravljala listo prisotnosti izbranih predmetov, pomagala pri organizaciji ekskurzije v Amsterdam ter opravljala ostala pisarniška dela, kot so kopiranje, žigosanje, organiziranje dokumentacije … Delo se sliši zanimivo in pestro, seveda je tako tudi bilo, kajti moj računalnik in vsi programi so bili v Portugalščini, prav tako nekateri dokumenti in ob mojem osnovnem znanju portugalščine (Olá! Boa noite! in Obrigada) je bil to prav velik izziv. Zato je bil obisk jezikovnega tečaja Portugalščine ˝must do˝. Nenehno preskakovanje iz angleščine v portugalščino in obratno se je na začetku zdelo nemogoča misija, pa vendar sem jo enako kot Tom Cruise spremenila v mogočo in se iz nje ogromno naučila, predvsem pa to, da kjer je volja, je tudi pot.

Velika prednost delati v IRO je bila, da sem bila v stiku z vsemi Erasmus+ študenti omenjene fakultete, kar mi je prineslo veliko poznanstev in še več prijateljev. Na začetku je bil naš odnos bolj uraden, ko pa so spoznali, da sem študentka na izmenjavi, njihovih let in z enakimi ˝Erasmus problemi˝, je postala IRO njihova obvezna postojanka pred predavanji, kasneje pa že kar zbirališče. Ta čas je bil moj najboljši in najljubši del delovnika.  Tako so se začela tudi naša druženja, ki so se potem spremenila v druženja ob prostem času, do skupnega žuranja. Nismo samo raziskovali nočnih klubov, ampak tudi ostala mesta v bližini Porta, ki so tako kot Porto prečudovita, še posebej se mi je v spomin vtisnil Averio – portugalske Benetke.

Kljub mojemu delovniku sem našla čas, da sem raziskovala Porto in čeprav sem bila tam tri mesece, ga nisem uspela popolnoma prečesati. Pa vendar me je tisto, kar sem videla, navdušilo. Je  čudovito mesto, na čudoviti, malce posebni lokaciji, s posebno arhitekturo in še bolj posebnim vzdušjem ter zelo dobro hrano. Prednost daljšega bivanja v tuji državi je, da spoznaš lokalne ljudi, ki te napotijo v najboljše restavracije, ali pa celo sami kaj pripravijo in te tako popeljejo po njihovi kulinariki. Od Polenovke, Francesinhe, Mão de vaca com grão do Caldo verde, mi je v spominu ostala posebna sladica Pastéis de Nata – gre za neke vrste jajčno pito, ki je bila skoraj dnevno na mojem meniju. Žal sem organizirano poskušanje vin ob vznožju reke Douro zamudila, zato moram priznati, da Portovca – njihovega najbolj znanega vina – nisem poizkusila. En razlog med mnogimi, da ponovno obiščem Porto.

Svojo izkušnjo dela v tujini bi opisala kot čudovito, pestro, naporno, nepredvidljivo predvsem pa poučno. Kljub temu, da mi bivanje v tujini ni bilo tuje, saj sem pol leta študirala v Barceloni, sem se tokrat ogromno novega naučila in se še bolj razvila na osebni ravni. Menim, da bi vsak moral vsaj enkrat v svojem življenju za nekaj časa delati v tujini, ker le takrat začneš ceniti določene stvari, ki so ti prej samoumevne, ugotoviš, kaj je pomembno in kaj ne, doživiš lekcije, tako dobre kot slabe, pridobiš izkušnje, ki jih doma ne bi nikoli. Zelo sem vesela, da mi je FKPV ponudila priložnost opravljanja praktičnega usposabljanja v tujini, še bolj sem pa vesela, da sem jo izkoristila. Z veseljem bi jo takoj in brez obotavljanja ponovila.

Peterka Tea

praksa na Dunaju (Avstrija)

Za Dunaj sem se odločila zaradi jezikovnih zmožnosti in večje izbire želenega delovnega mesta. Organizacijo, v kateri opravljam prakso, sem našla preko spletne strani z oglasi za zaposlitev. Da so mi potrdili opravljanje prakse, je bil velik korak bliže želenemu cilju. Pred prihodom sem želela ohraniti nizka pričakovanja, a sem nekako vedela, da so vse skrbi odveč. Topel sprejem in hitra vpeljava na delovno mesto sta mi olajšala začetek, ki kot pravijo, je težek. Zame je bila dobitna kombinacija to, da izbrana avstrijska organizacija posluje v angleškem jeziku – moje jezikovne sposobnosti nemškega in angleškega jezika pa so z vsakim dnem boljše. Vsak dan izvršujem druge naloge. Sodelavci so zares ustrežljivi in mi z navdušenjem obrazložijo svoje delo ter me vpeljujejo v poslovanje. Z njihovim znanjem in pripravljenostjo do delitve njihovega znanja, pripomorejo k temu, da vsakodnevno nabiram nove (delovne) izkušnje. Z njihovim zaupanjem in lastnimi sposobnostmi se vsak dan z veseljem in motivacijo odpravim na delovno mesto in opravljam dane pisarniške naloge.

Tujina te vsekakor spremeni. Korak za korakom, dan za dnem se razvijaš, postaneš bolj samozavesten, osredotočiš se nase in na doseganje lastnih ciljev ter na uresničevanje lastnih želja. Začela sem ceniti tiste malenkosti (na primer pohvala za odlično opravljeno delo), ki niso tako velike, a so dovolj velike, da sem lahko ponosna sama nase. Zavedam se, da ne bo vsak dan rožnat, a prav tako se zavedam, da bodo tudi slabi trenutki minili. Zavedam se, da imam ob sebi prave ljudi (kot družino, tako prijatelje iz Slovenije), ki me podpirajo in bodrijo ter so ponosni name in na moje dosežke, veliko. To je v življenju vse, kar šteje in kar mi pomeni neizmerno veliko.

Mnogim se porajajo vprašanja kot so: »A sem dovolj močen/na, da naredim ta velik korak?«, »A sem dovolj sposoben/na za to delovno mesto?«, »A mi bo uspelo?«. Odgovor je DA. Škoda bi bilo, da nekdo, ki misli, da je preveč sramežljiv in »nesposoben«, a ima vse atribute, talente in sposobnosti, ne izkoristi te življenjske priložnosti. Jaz sem se iz te napake naučila. A če pogledam nazaj, mislim in menim, da to, da priložnosti nisem izkoristila že prej, nekako ni bila napaka – vse se je zgodilo z razlogom. In sedaj sem tu – sredi Dunaja, obkrožena z novimi prijatelji, nabiram nove izkušnje, odkrivam nove kraje ter razvijam kot svojo osebnost, tako kariero. Če kaj ne obžalujem, je to ta odločitev.

Imaš sanje, želje, cilje? Uresniči jih! Če ne zdaj – kdaj?

Nika Stipič

praksa v Portu (Portugalska)

Na prakso v tujini sem se odpravila za obdobje treh mesecev (februar – april). Nisem vedela, kam točno želim, ker pa se je ponudila možnost v Portu, sem si rekla, zakaj pa ne. Brez pričakovanj, brez predstave, kako bo izgledalo, na koncu pa se je to izkazalo kot najboljši način odhoda v tujino.

Bivanje sem si uredila sama, s pomočjo znancev, ki so že imeli izkušnje s Portom. Tako sem bivala v stanovanju s svojo sobo, s sedmimi drugimi sostanovalci, v centru mesta. Delala sem v International Relations Office na fakulteti ISAG.

Kaj vse sem tam počela? Bila sem pomoč pri vsem, kar se odvija v mednarodnih pisarnah. Pripravljala sem dokumentacijo za Erasmus študente, ki so prišli na študij na to fakulteto, dokumentacijo za domače študente, ki so želeli na študij ali prakso v tujino, odgovarjala na vprašanja študentov in fakultet, poskušala ustanoviti nove pogodbe o sodelovanju z različnimi fakultetami za študij in podjetji za prakso, organizirala aktivnosti za Erasmus študente in seveda druga manjša pisarniška dela. Delo je potekalo od ponedeljka do petka od 10:00 do 17:00 in kljub temu, da je pisarniško delo sicer statično, je bilo moje precej razgibano. Ker sem bila stalno v kontaktu s študenti iz različnih držav, sem vadila angleščino, naučila pa sem se tudi nekaj portugalskih besed, saj je od zaposlenih le redko kdo govoril angleško.

Svoj prosti čas sem posvetila predvsem odkrivanju krajev, čudovite narave in športu. Porto ima definitivno zelo posebno lego za omenjene aktivnosti, saj je oddaljen le kakšnih 10 km od plaže in … kaj je boljšega, kot zbuditi se v sončno sobotno jutro, se odpeljati z avtobusom nekaj minut do plaže in surfati ves dan? Javni prevoz (tako znotraj mesta, kot tudi po državi) je zelo dobro urejen, zato se nisem kaj dosti ukvarjala z organizacijo prevoza.

Obiskala sem še številne manjše kraje v bližini Porta, Lisbono, otok Madeiro, Algarve (celoten jug Portugalske). Na svojih poteh sem spoznala ogromno ljudi, predvsem domačinov, ki so znani po svoji odprtosti in prijaznosti.

Tamara Majdič

praksa v Esteponi (ŠPANIJA)

V maju 2014 sem se za 3 mesece odpravila na praktično usposabljanje v Hotel Kempinski Bahia v Španiji. Poletje sem preživela v majhnem obmorskem mestecu Estepona, ki se nahaja blizu Malage. Zakaj ravno Španija? Ker je to dežela flamenka, fieste in sieste, ponuja pa tudi neskončne peščene plaže in čudovito vreme.

Bivanje sem si morala urediti sama, vendar sem s pomočjo sošolke, ki je že bila v Esteponi, dobila čudovito stanovanje z direktnim pogledom na morje. Ker je bilo stanovanje od hotela oddaljeno skoraj 5km, sem se na delo večinoma vozila z avtobusom. Hotel Kempinski Bahia spada v svetovno znano verigo hotelov Kempinski in ima 5 zvezdic. Gostje zato pričakujejo luksuzno namestitev in top postrežbo. Ko smo v hotel prispeli študenti iz Slovenije so nas večino dali v F&B oddelek. Sama sem delala kot hostesa v restavraciji. Najprej v restavraciji z morsko hrano – La Cabaña del Mar, kasneje pa še na zajtrkih v restavraciji El Mirador. Moje delovne naloge so bile predvsem sprejem rezervacij, sprejem gostov, komuniciranje z gosti, priprava restavracije, pospravljanje restavracije, včasih pa sem zaposlenim tudi pomagala pri strežbi hrane in pijače. Delo v hotelu je bilo zelo zanimivo in mi je prineslo veliko novega znanja o delu v gostinstvu oziroma hotelirstvu nasploh. Od zaposlenih sem se naučila veliko novega, na primer kako ravnati z gosti na takšnem nivoju, kako primerno pristopiti k njim in jih postreči, osnovna pravila nalivanja pijač, uporabljanje njihovega programa za vnašanje naročil in izdajo računov, ter mnogo drugih stvari. Ker smo večinoma komunicirali v angleščini, sem svoje znanje jezika še bolj izpopolnila. Naučila pa sem se tudi špansko, saj španci večinoma ne znajo angleško.

Vsem, ki razmišljajo o delu ali študiju v tujini bi svetovala, da naj ne razmišljajo preveč in izkoristijo priložnost!! Sama dolgo časa nisem bila prepričana, če bi šla ali ne, sedaj pa mi ni žal. V Španiji sem pridobila obilico novih izkušenj, spoznala veliko ljudi iz vsega sveta in v prostih dneh videla tudi nekaj čudovitih španskih mest. To je bila res enkratna priložnost, ki mi bo ostala za vedno v lepem spominu. Definitivno se bom še vrnila nazaj v Estepono, saj je bila izkušnja nepozabna.

Nežka Močivnik

praksa v Barceloni (ŠPANIJA)

Suzana Pavić

Praksa EUROPE3000 Lignano (ITALIJA)

Na delovno prakso v Italiji sem se prijavila preko agencije Europe3000, katero sem zasledila na spletni strani fakultete. Vedno me je vleklo v tujino, moram pa priznati, da Italija ni bila nikoli moja prva izbira. Z predstavniki agencije smo se dogovarjali preko Skyp-a in tako sem v roku enega tedna uredila vse formalnosti in izvedela, da bom poletje 2014 preživela v turističnem mestecu Lignano.

Tako sem se 1. julija 2014 znašla na pragu International Beach Hotela. Hotel se nahaja v neposredni bližini sanjske peščene plaže in le korak stran od mestnega središča. Lastnik hotela je sprejel mene in še enega fanta iz Romunije. Najprej je prišel na mizo espresso in piškotki, potem pa so mi dodelili mentorico – vodjo recepcije, ki mi je podala delovni plan in mi razkazala sobo, katero sem si delila še s tremi sodelavkami. Poleg bivanja pa so mi nudili tudi tri obroke dnevno. Predvsem pestro je bilo komunicirati s sodelavci, kajti sama nisem govorila niti besedica italijansko, drugi pa so v tovrstni službi sezonsko delali že kar nekaj let in so se tako naučili jezika. Sicer pa so bili moji sodelavci od povsod: Srbija, Romunija, Bolgarija, Slovaška, Češka, Poljska, Maroko, Egipt … med njimi pa jaz, prva Slovenka zaposlena v tem hotelu. Imela pa sem srečo, ker govorim tekoče nemško in večina gostov je bila iz Nemčije in Avstrije. Ogromno mi je pomenilo, da so mi po prvih nekaj tednih delo na recepciji povsem zaupali, ker sem spoznala že vse naloge receptorja, komunikacija z gosti pa tudi ni bila problem. Največja ovira, ki sem jo imela, je bil italijanski jezik. Čeprav je bila večina nemško govorečih gostov, pa je kljub temu vsake toliko poklical tudi kakšen Italijan, tako da sem morala slušalko predati sodelavki.

Vse izkušnje so bile definitivno pozitivne. Prvič sem bila od doma za toliko časa, prvič sem živela v tako medkulturnem okolju, spoznala sem ogromno novih ljudi, s katerimi sem še vedno v stiku, ugotovila sem, kaj sploh pomeni delati kot receptor v višku sezone, naučila sem se osnov italijanskega jezika, Predvsem pa mi veliko pomeni, da sem pri nadrejenih pustila tako dober vtis, da so mi za naslednjo sezono ponudili službo kot receptorka, kljub mojih mladim letom in minimalnih izkušnjah.

Torej, vsem, ki razmišljajo o delovni praksi v tujini, bi svetovala, naj prenehajo razmišljati. V to se je potrebno enostavno spustiti. V teh nekaj mesecih spoznaš čisto drugo plat življenja, ljudi, ki jih nikoli ne pozabiš in dogodke, ki za večno ostanejo v spominu.

Anja Pliberšek in Aleksander Malis

Študijska izmenjava BARCELONA

“Zagotovo nama ni žal, da sva se odločila za izmenjavo, saj vse poteka kot po maslu. Predavanja so zanimiva, profesorji so prijazni, vreme je sončno in toplo, hrana pa izvrstna. Vsak dan se naučima kaj novega, prav tako pa spoznavava nove ljudi, kulturo in okolje, s čimer širiva svoje obzorje in pridobivava življenjsko pomembne kompetence.“

Študenta redno pišeta BLOG, kjer si lahko preberete več o njihovi izmenjavi.

Eva Zorčič

Študijska izmenjava ZAGREB

Utrinki iz mednarodne izmenjave v okviru programa Erasmus študentke Eve Zorčič iz Zagreba

Zakaj izmenjava na Veleučilištu Vern?
Za mene osebno predvsem zato, ker je Veleučilište Vern ena najboljših fakultet na Hrvaškem. Ker je njihov program narejen predvsem za praktično usposabljanje, ne glede na študijski program. Priznati moram, da je mene osebno zelo pritegnila sama fakulteta, še preden sem tja sploh prišla. In ker sem se naučila veliko novega.

Zakaj izmenjava v Zagrebu?
Zagreb je super mesto, veliko, živahno, polno ljudi in dogajanja. Vsi so zelo prijazni. Mesto ponuja ogromno različnih stvari, od nočnega življenja do prekrasnih parkov, veliko narave, športnih objektov … Veliko je študentov iz tujine, tako da je očitno mesto zanimivo tudi za tujce. Resnično je vsega dovolj za vsakogar, zato vam priporočam, da pridete in to doživite sami :).

Zakaj na izmenjavo?
Ker je to neverjetna izkušnja in priložnost, ki bi jo moral resnično vsak izkoristiti. Kaj je lahko boljšega od tega, da odpotuješ v drugo državo, kjer se naučiš ogromno novih stvari, spoznaš veliko ljudi, začutiš utrip mesta, v katerem se nahajaš … Spoznaš novo okolje, razmere v državi, v kateri se nahajaš in navežeš nove stike, ki ti lahko pridejo prav kadarkoli v življenju. Zame je to neverjetna izkušnja in če bi lahko, bi se brez pomislekov ponovno odločila za odhod.Vsakomur, ki ima možnost, resnično priporočam, da izkoristi to priložnost in odpotuje novim zmagam naproti!

Eva Zorčič

Veronika Tomažič in Amadej Kozole

Študijska izmenjava ŠPANIJA

UTRINKI IZ DELOVNE PRAKSE V ŠPANIJI V HOTELU KEMPINSKI BAHIA ESTAPONA

Lansko poletje 2012 je študentko Veroniko Tomažič in študenta Amadeja Kozoleta pot popeljala na delovno prakso iz Fakultete za komercialne in poslovne vede Celje v eksotično in temperamentno Španijo. Natančneje, odpravila sva se v mesto Estapona, ki leži na jugu Španije in je dobro uro vožnje oddaljeno od letališča v Malagi. Hotel Kempinski Bahia Estapona leži ob peščeni obali Coste del Sol in tu se že čuti vroča klima Afrike. Španski temperament in odprtost ljudi nam pričara zelo lepo dopustovanje in hkrati opravljanje delovne prakse za študij.

Namestitev in prilagajanje življenju v Estaponi

Skupaj sva se še z dvema študentoma FKPV-ja, Natalijo Kotnik in Simonom Pribcem, nastanili v apartmaju v centralnem delu mesta Estapona. Do delovnega mesta Hotela Kempinski smo imeli slabe 4 kilometre hoje ali vožnje z avtobusom. Ker smo nekoliko varčevali z denarjem, smo bili predvsem športno aktivni preko celotne prakse, kar je v bistvu pripomoglo le k boljšemu počutju. Mesto ima problem povezovanja na internet, ki si si ga moral priskrbeti na svoje stroške. Študentje smo se znašli po svoje in obiskovali po potrebi centralno knjižnico Padra Manuela, ki je ponujala zastonj uporabo interneta. Estapona ima peščeno plažo, ki je odlična lokacija za kopanje. Glede na naše izkušnje študentov bi rada opozorila naslednje prihajajoče delovne praktikante, da naj se najbolje pozanimajo glede namestitve, da bodo kar se da lepo preživeli svoje mesece bivanja v Španiji. Je resnično nepozabna izkušnja, ko zapustiš svoje gnezdece v Sloveniji in se prepustiš tuji kulturi, učenju španskega jezika, predvsem pa dobesedno padeš v objem nogometa, morja in plesnih ritmov.

Predstavitev Hotela Kempinski Bahia

Hotel Kempinski Bahia ponuja predvsem namestitve v 132 elegantnih sobah in 15 razkošnih apartmajih, odlično kulinariko in organizacije različnih dogodkov kot na primer: » jazz-ovski večerni koncerti, flamenko večeri, koktejl večeri, modne revije (promocija oblačil priznanih modnih znamk) in predvsem organiziranje porok.

Slika 1: Hotel Kepminski s pogledom na bazene in morje
In katerih je 5 načel, h katerim sledijo vsi zaposleni v Hotelu Kempinski Bahia?

• 1. Predanost ljudem; 2. Odprtost do ljudi; 3. Uspešnost poslovanja, 4. Ustvarjanje tradicije; 5. Strast za evropski luksuz

Preko dela sva oba z Amadejem spoznala, kako so resnično pomembna ta načela. Gostje so resnično navajeni luksuza, da dobijo za svojo plačano storitev 100% dobro opravljeno storitev.

Opis najinih delovnih mest: v strežbi Pool Bar in delo portirja

Veronika: F&B Department

Moje delo je bilo strežba ob bazenih hotela Kempinski Bahia v Pool Baru. Delo sem nastopila 5- 10 minut pred začetkom ure. Bila sem urejena, lase spete v figo, uhani diskretno elegantni (vodje ne marajo posebnega okrasja ali štrlečih las, vse punce smo imele enaka pravila) in nosila sem vsakodnevno čista in oprana službena oblačila, ki so narejena posebno za delo v Pool Baru. Delo ni bilo zahtevno, ampak zelo dinamično in fizično naporno. Zaradi izpostavljenosti nenehnemu soncu smo se mazali s sončno kremo viskohi faktorjev, popili veliko tekočine. Naučila sem španščine, ki je bila pogoj za uspešno opravljanje dela, sicer si lahko imel kar nekaj težav s sporazumevanjem, zanimivo, predvsem z domačini.

Slika 2: skupaj z mojim šefom Antoniom Jesus Villalobos v Pool Snack Baru

Najpomembnejša dela, ki so mi bila zaupana so bila:

• Priprava miz po standardnih pravilih pred prihodom gosta
• Ob srečanju z gosti hotela, goste vedno lepo pozdravit z nasmehom (prvo pravilo hotela!) in pozornostna fraza ¿Qué tal, cómo estás señor / señora? How are you Sir/ Madam? Kako gre, kako ste gospod/gospa?
• Po mizah, ko so že dobili menije, sem pobrala naročila za pijačo in hrano. Naročila sem pobrala tudi na plažah, odvisno od razporeditve dela. Vsa naročila sem vedno sporočila glavnemu natakarju, jih sama pripravila ali kuharji (odvisno), glavni natakar mi je nato izdajal račune, katere sem morala pravilno obračunati z gosti. Pripravljala sem tudi pijače, potrebna za obratovanje, vključno s kavo, čaj in vročo vodo. Hodili smo v glavno kuhinjo hotela v shrambe in vzeli kar smo potrebovali. Imeli smo tudi ‘darila’ za goste, nabodala z različnim sadjem. Gostom sem hrano in pijačo stregla, kot zahtevajo standardi, po določenih zaporedjih storitev. Nazadnje sem odstranjevala umazano posodo in jedilni pribor od gostov pri mizi med njihovim odhodom in prihodom novih gostov. Vedno sem zamenjala uporabljene posode in jedilni pribor s čistim. Ob začetku izmene sem odprla in pripravila Pool bar in ga tudi pospravila in zaprla ob koncu dela.
• Izvajala sem tudi vse druge naloge, ki so mi bile dodatno dodeljene. Na primer sem:
  * Pomagala v jutranji strežbi v hotelu v zgornji restavraciji El Mirador in tudi v Baru Mistral, ki je ob vhodu v notanjost hotela; Pogovarjala se z gosti, kaj lahko počnejo v okolici, jim svetovala in priporočala kaj si lahko ogledajo; Če so se izgubili, sem jim pomagala najti iskano, razložila sem jim kaj vse lahko počnejo v hotelu; Bila sem v stiku z reševalci na plaži, če je bilo potrebno gostom prinesti brisače ali so potrebovali oskrbo zaradi manjših ran/poškodb; Pomagala sem praktikantom, dijakom in študentom, ko so se tudi sami uvajali ali ko so imeli težave z jeziki in razumevanjem gostov, ter jim pomagala izvesti naročilo (Tu je bilo kar veliko težav).

Amadej: Portir

Seveda, pa je sem poleg tega opravljati še naslednja dela:

• Polnjenje stojal z revijami; Dostavljanje revij v manjšo trgovino pri pool baru; Pospravljanje razmetanih blazin znotraj hotela in glajenje pohištva; Dostavljanje pisem po sobah; Usmerjanje gostov; Selitve gostov iz sobe v sobo, ..

Natalija Kotnik

Študijska izmenjava ŠPANIJA

Študentka FKPV Natalija Kotnik (mag. študij) je leta 2012  z ekipo še treh študentov odpravila na opravljanje obvezne delovne prakse v Španijo, natančneje v Andaluzijo – v Estepono. Tam leži prečudovit hotel s petimi zvezdicami – Kempinski Hotel Bahia. Pokrajina je prečudovita in možnost dela v tem hotelu je krasna.
Direktorji in zaposleni so prijazni, odnos je čudovit in počutila sem se pomembno.
Živeli smo v mestecu Estepona, ki je majhno, a čudovito spalno naselje, do hotela oddaljeno manj kot 4 km.
Opravljala sem delo športne animatorke, kar mi je omogočila diploma Fakultete za šport. V Španiji sem uživala, delo mi je bilo pisano na kožo, saj sem živela svoje sanje. Bilo je naporno, ampak kljub temu krasno. Delali smo 8 ali 9 ur na dan na dve izmeni. Dopoldanska je trajala od 10.00 do 18.00, popoldanska pa od 14.00 do 22.00. V popoldanski izmeni se je vsak večer odvijala t. i. ”mini dinner”, namenjena najmlajšim in je vključevala večerjo, zabavo, zunanji kino … Animatorji smo delali tako z otroki kot odraslimi. Z otroki smo se igrali, se učili, hodili na poučne sprehode in bili ustvarjalni, najbolj pa smo uživali v bazenu. Prav tako smo imeli program za odrasle: lokostrelstvo, vodna aerobika, pilates, waterpolo. Jaz sem bila zadolžena za delo z otroki v bazenu in na sploh, ter za vodno aerobiko in pilates. Septembra sem celo ”vodila” naš oddelek, ker je šef bil šef Pepe na dopustu. Kar se tiče samega dela, sem pridobila veliko novih izkušenj, spoznala veliko novih ljudi iz različnih držav, s katerimi še zdaj vzdržujemo stike, izpopolnila angleščino in se naučila španskega jezika. Ljudje, ki prihajajo na počitnice v hotel, so ljudje iz elitne družbe: direktorji, sodniki, znani športniki in pevci, princese in princi, kralji …. Osebno sem imela možnost delati z arabsko princeso.

V mesecu juliju hotel priredi dvo-dnevno zabavo samo za zaposlene, na kateri je zelo zabavno. Življenje tam je drugačno kot v Sloveniji, ljudje so preprosti, prijazni, komunikativni, živijo za danes. V Španiji radi ponočujejo, večerje so vedno ob poznih večernih urah, katerim sledi zabava. Da bi človek rekel, da se držijo ure (odpiralni čas), to ne drži, radi zamujajo, npr: če se trgovina odpre po delovnem času ob 10 h, se bo odprla vsaj 15 čez 10. Na jugu imajo tudi dnevni počitek in čas za kosilo: med 14. in 16. uro se v Andaluziji zaprejo vse trgovine, javne ustanove, napolnijo pa se restavracije in bari. V tem čas je prazna tudi plaža. Popularna jed je paella in girice, spije pa se veliko sangrie in piva – Cruzcamo, ki je špansko pivo in je zelo dobro ter poceni (liter stane manj 1.80 EUR). Na sploh je bilo življenje tam cenejše, hrana in pijača v trgovinah je cenejša in izbira je večja. Popularni trgovini sta Supermercdo (španska veriga, cenješa) in Carrefour (francoska veriga, nekoliko dražja, namenjena predvsem turistom). Če si privoščite pijačo, zajtrk ali kosilo v restavracijah, so cene normalne. Coctaili stanejo 7 EUR, ker so merice 0,05ml. Popularni so chiringuito-si, lesene ”barakice” na plaži.

Avtobusi so poceni, tako da si ob prostih dneh lahko privoščite izlet v drugo mesto; npr. Marbella, Puerto Banus, Malaga, blizu pa je tudi Gibraltar (1h). Osebno sem prepotovala celo Andaluzijo.
Ob poležavanju na plaži lahko vidite celo obalo Afrike.
V tujini sem uživala in tja se bom še vrnila.
Natalija Kotnik

Ana Bukovac

Študijska izmenjava ŠPANIJA

Študentka FKPV Ana Bukovac, ki v okviru programa Erasmus opravlja študijske obveznosti prvega semestra na Universidad Europea de Madrid v Španiji, nam je poslala prispevek v besedi in sliki.

Hola!

Madrid … prestolnica Španije, mesto sonca, prijaznih ljudi in zabave.
Želela sem iti v Madrid, da spoznam njihov način življenja, kulturo in predvsem da izpopolnim svoje znanje španščine. Presenetila me je prijaznost in odprtost ljudi, ki so ti pripravljeni priskočiti na pomoč na vsakem koraku, tako v vsakdanjem življenju, kot tudi na fakulteti. Kampus je ogromen in čudovit, predavanja pa izredno zanimiva.
No, vsaj tista v španščini, saj so v angleščini nekatera težko razumljiva glede na njihovo izgovorjavo jezika, ki ni najboljša. Nič čudnega, glede na to, da imajo vse TV programe in filme v kinu sinhronizirane v španščino. Pa vendar, imam se super.

Mislim, da je študij v tujini izkušnja, ki bi jo moral poskusiti vsak, ki so mu vsaj malo všeč potovanja in spoznavanje tujih dežel. Ravno prejšnji teden sta me obiskali prijateljici, ki sta bili nad mestom prav tako navdušeni in sta se strinjali, da se bosta zagotovo še vrnili.
Madrid očara vsakega. Čas mi mineva prehitro in Madrid je postalo moje najljubše evropsko mesto, glede na to, da sem jih obiskala že kar precej.

Pozdravček vsem na FKPV iz sončnega Madrida 😉

Ana