Tim Timijan Evelin
Praksa v Franciji
Prvič sem se s Francijo spoznal v letu 2017, tedaj sem bil v mestu Orleans. Ko sem v letu 2018 dobil priložnost za opravljanje študijske prakse preko Erasmus+ programa, sem takoj vedel, katero državo izbrati.
PRIHOD V FRANCIJO
Četrti dan v januarju je bil prvi petek v letošnjem letu. V Sloveniji se je pričela zima, močno je snežilo, jaz pa sem letel proti Nantu. Na letališču me je pričakala mentorica z delovne organizacije, ga. Cecile, s katero sem preživel čudovit sončen dan. Predstavila mi je manjši kraj, ki se imenuje Vallet in se nahaja 30 km izven metropole, zvečer pa me je bila seznanila z družino, pri kateri sem bival mesec dni.
PRVI POMISLEK: BIVANJE V MAJHNEM KRAJU BO DOLGOČASNO!
Vallet je manjše mestece s približno 9000 prebivalci, nahaja se v regiji Dežele reke Loare. Pred leti so ukinili železniško povezavo, z dobrimi avtobusnimi linijami pa se tudi ne morejo pohvaliti. Moj prvi pomislek je bil, da bo bivanje v Valletu dolgočasno. Bolj se ne bi mogel motiti! Družina, pri kateri sem živel, je bila lihodejavna, kar pomeni hiperaktivna! Paco in Mel sta čudovita starša treh otrok, navdušena gurmana, ki svoj prosti čas preživljata s prijatelji, na izletih, na kolesu, ukvarjata se s kuhanjem, redno tečeta in veliko časa preživita z otroki, ki so tudi zelo aktivni. V času bivanja pri njih so zelo dobro poskrbeli, da sem se udeležil skoraj vsake aktivnosti, skupaj smo kuhali in jedli, hodili na izlete, obiskovali družinske prijatelje in se družili. Kljub majhnosti kraja se tam vedno nekaj dogaja, imajo kinoteko, knjižnico, telovadnico, pokriti bazen, trgovski center, enkrat na teden poteka mestna tržnica, v mesecu marcu pa se je pričel festival z mnogoterimi dogodki. Sam sem bil najbolj vesel fitnes kluba, ki sem ga redno obiskoval, uspel pa sem spoznati tudi nekaj novih prijateljev.
DRUGI POMISLEK: NA DELOVNEM MESTU ME NIHČE NE BO RAZUMEL!
Preden sem odšel na prakso, sem se vpisal na tečaj francoščine. Učil sem se zgolj dva meseca, zato znanja nisem uspel izpopolniti. Večina Francozov nerada komunicira ali ne zna komunicirati v angleščini, kar je bila zame velika preizkušnja. V kolektivu s približno približno 40 sodelavci sem le s šestimi zlahka govoril angleško, z ostalimi pa težje, z nekaterimi celo lažje v španščini. Skozi obdobje dela smo vzpostavili nekakšno frangleščino in tudi frašpangleščino, moram pa priznati, da sem se zelo hitro učil njihovega jezika. Ker sem vodil turistične krožke na osnovni šoli in prisostvoval na ekskurzijah, sem bil primoran poskrbeti za prevod angleških besed in fraz v francoščino, da so jih osnovnošolci lahko razumeli – to pa me je sililo v aktivno učenje. V zadnjem tednu sem svoje znanje še preizkusil, tako da sem pripravil predstavitev Slovenije na mali šoli in to v francoščini!
ŽIVLJENJE V PRESTOLNICI MUSCADETA
Muscadet je francosko belo vino, ki se proizvaja v Deželi med reko Sevro in Majno, Vallet pa se ponaša z nazivom prestolnica Muscadeta. V mestu je ogromno vinskih kleti in proizvajalcev vina, degustacija Muscadeta je obvezen del rutine. Francozi in gurmanstvo gresta z roko v roki in bivanje pri družini izven velemesta je imelo eno veliko prednost – skoraj vsa hrana je bila organsko in ekološko pridelana, kupljena na tržnici in naravnost božanska. Kot zanimivost naj omenim dejstvo, da so Francozi zelo redoljubni, vsaj kar se tiče prehrane. Kosilo in večerja sta vselej ob isti uri, v dobri družbi, z okusnimi siri in omamnim vinom. Včasih se je zgodilo, da sem si popoldne pripravil malico ali pojedel juho, kar v Sloveniji ni nič neobičajnega – no, tam pa je to nekaj zelo čudnega! Spomnim se, ko je v jedilnico vstopila hišna gospodinja in ni mogla verjeti svojim očem. Šokirana se je prijela za trebuh in se pačila, da mi bo slabo, ker jem ob takšni uri in da se to ne dela, saj je večerja ob 20. uri. Včasih se je zgodilo, da sem v popoldanskem času na delovnem mestu jedel prigrizke, piškote. Ko sem jih ponudil komu od francoskih sodelavcev, je bil odziv podoben, odgovor pa: “Ne, imam doma večerjo!” Hrana Francozem pomeni ogromno in čeravno mi je bil takšen red sprva nenavaden, ga slej naravnost občudujem. Francozi imajo praviloma kosilo ob 12. uri, takrat imajo vsi prosto, tako v šoli, kot v službi, vzamejo si čas za obrok in od tega ne odstopajo.
DELOVNA IZKUŠNJA V TUJEM OKOLJU
Ko sem se prvega delovnega dne seznanil z direktorjem organizacije, je moja paranoja prešla na višjo raven – gospod ni znal angleško, prav tako nihče v tajništvu, jaz pa ne francosko! Malo smo se gledali in se smejali, vidno v zadregi, na srečo pa je situacijo hitro rešila ga. Cecile, učiteljica angleščine, ki me je seznanila s kolektivom, obveznostmi in delom. Ker je bil to tudi zanje prvi delovni dan tega leta, smo se »lupčkali« in si izrekali novoletna voščila – bilo je kot v nekakšni francoski komediji, kjer tujec »pade z Lune« in ne razume, kaj se godi. Zanimivo je, da je zanje prijateljsko poljubljanje nekaj povsem običajnega, medtem ko objem dojemajo kot zelo osebni stik, ki se ga z znanci ni primerno posluževati. Prakso sem opravljal skupaj s študentom iz Indije, Shubamom, ki francosko govori zelo dobro. Pomagal sem mu pri poučevanju angleščine, on pa mi je nudil pomoč pri francoskem delu turističnih krožkov, ki sem jih organiziral. S kolektivom smo zelo dobro sodelovali, povezal sem se tudi s knjižnico, kjer smo pripravljali predstavitve turističnih destinacij v angleščini. Pripravil sem jim turistični aranžma potovanja na Škotsko ter jih spodbudil k zanimanju za Slovenijo – zelo verjetno bodo kmalu organizirali tudi potovanje v naše kraje. Za voljo mene danes celo malo mestece pozna Slovenijo, naše specialitete, turistične bisere in morda še kakšno slovensko besedo!
ZA KONEC
Od povratka v Slovenijo sta minila dva tedna in čas je, da si zastavim ključna vprašanja in naredim kratko inventuro. Sem dosegel tisto, kar sem želel? Bi to priporočil še komu? Kaj sem odnesel iz praktičnega usposabljanja? Česa sem se naučil? Kaj bi spremenil? Kako to integrirati v vsakdanje življenje doma? Odgovor na prvo vprašanje je povsem preprosto, želel sem se spoznati z bivanjem in delom v tujini in to mi je uspelo! Čeprav sem imel pred tem pomisleke, danes Erasmus+ usposabljanje iskreno priporočam vsakomur, ki ima priložnost! Namen takšne mobilnosti ni v tem, da bi zgolj občudovali tujino in kritizirali domači sistem, marveč to, da uspešne vzorce in modele iz tujine integriramo v naš vsakdanjik, bodisi doma, v študiju in pri delu. Doživel sem ogromno čudovitih reči in če bi že moral kaj spremeniti, bi bilo to samo eno – ostal bi dlje časa! Pridobil sem ogromno praktičnega znanja, okrepil svoje delovne kompetence in tisto, kar je največ vredno – samozavest pri delu! Naučil sem se, da sem sposoben samostojnega generiranja in udejanjanja idej, zmožen organiziranja in vodenja raznih aktivnosti ter učinkovito sodelovati pri timskem delu, tudi kadar komunikacija ne poteka v maternem jeziku. Svoje znanje francoščine, španščine in angleščine bom zagotovo še naprej izpopolnjeval. Dobil sem veliko pozitivno popotnico za življenje, ki me bo vodila tudi v bodoče. Zdaj jasno vem, kaj hočem in kam grem!
Tim Evelin, študent